Zakaj prenavljamo staro pohištvo?
Odgovor je zelo preprost: ker imamo radi les!
Oživljamo lesene izdelke.
Upamo si biti staromodni.
Ta stol smo ‘rešili’ pred ognjem in ga obnovili, kot nam je narekoval sam.
Če bi vsakdo v svoj dom postavil kakšen lep, star, prenovljen kos pohištva, bi mu ne bilo treba kupiti novega, plastičnega, tako rekoč – mrtvega.
Predmeti, narejeni iz umetnih snovi in zlepleni s formaldehidi, se hitro obrabijo, razpraskajo, spremenijo barvo in postanejo grdi. Po nekaj letih moramo kupiti nove, ker se ne dajo zadovoljivo popraviti. Stare zavržemo; morda le zato, ker niso več v modi. Smo družba metanja stran (angl.: throwaway society). In tako mirno, brez kakšne velike slabe vesti, hranimo planet z neuničljivimi polimeri.
Z našimi izdelki, ki smo jim vdahnili novo življenje, ne moremo zaustaviti plastične gmote, ki se vali po planetu, imamo pa dober občutek, ker bo morda kdo kupil kakšen naš lesen stol (namesto ‘tehnološko dovršenega’), ki smo se mu s pozornostjo posvečali ure in ure.
Ta ‘šolski’ stol smo prenovili za našega prijatelja
Tale ‘štokerl’ je postal prav udoben za sedenje.
Če nas les kot živo rastoče bitje ne bo mogel več hraniti, smo tako rekoč – izgubljeni. Da ne postanemo čisto izgubljeni – zato, tudi zato – prenavljamo staro pohištvo.
Les živi dalje v izdelku. Vse kar je živo pa ne bi smeli kar v tri dni zmetati stran; morda le zato, ker pohištvo ni več v modi, ni trendovsko. Morda zato, da se lahko šopirimo pred sosedi, da si lahko privoščimo vse novo. To je vendar absurd.
Stari tramovi, ki smo jih nekoliko popravili (z ilovico in apnom) in jim namenili novo funkcijo.
Predalnik, ki smo ga izdelali v kombinaciji z deskami od starega kozolca.
Biserov ne mečemo stran.
Staro pohištvo prenavljamo, ker si želimo biti čim bolj ekološki in naravi prijazni, in nam je gonilo želja, da bi ljudje še dolgo uporabljali stvari, ki so jih kupili; in čim manj metali stran.
Do lesa bi se morali obnašati spoštljivo, ga ceniti; verjetno danes bolj kot kdaj koli prej. Danes je les resnično bogastvo, a se le redko zavedamo tega.
Navadili smo se živeti v plastiki in z njo, imitacija lesa pa je kot nakakšna nuja, morda (kljub vsemu) nostalgija.
Kupujemo nove, sijoče kuhinje, zloščene do visokega sijaja, tudi če so stare še čisto v redu. Nekateri le zato, ker se predali sami odpirajo in zapirajo ter drsijo kot po maslu. Staro nagrmadimo na kup in zakurimo; le zakaj bi imeli staro kramo, ki ni v trendu in se ne ujema z modnim pohištvom, tretiranim z najrazličnejšimi kemijskimi zvarki, da dodatno impresionira.
Ker moramo vsako živo bitje negovati, bi morali tekom desetletij negovati tudi stare kose lesenega pohištva, jih vsaj namazati z oljem, kakršnim koli oljem, lahko tudi s solatnim in jih – predvsem – ljubiti, ker so naša etnološka zapuščina; identiteta prednikov.
Zagotavljamo vam, da se vsak stol ali kakšen drug kos staromodne šarmantnosti, morda zanimivo pobarvan, lepo vklopi v še tako moderno stanovanje. Tega se vedno bolj zavedajo v svetu, zato smo mnenja, da še ni vse izgubljeno.
Če je lesen kos pohištva poškodovan, se ga da lepo popraviti ali celo poudariti njegove ‘hibe’ in s tem napraviti izdelek enkraten in zanimiv.
Desetletja, celo stoletja nazaj, so naši predniki ročno izdelovali pohištvo, ga mazali z naravnimi polimeri, kot je na primer šelak (izloček azijske drevesne uši) ali ga premazali z izlužino namočenih orehovih lupin in še z marsičem, kar je bilo pri roki. Vzeli so si čas in dneve in dneve rezbarili in se posvečali detajlom. V vsak kos pohištva so vložili veliko truda, znanja in ljubezni. Naredili so najboljše, kar je bilo v njihovi moči – naredili so kos pohištva, ki je dihal z njimi. Najbolj zanimivo pa je, da niso kopičili; niso delali na zalogo. Izdelali so le tisto, kar so ljudje nujno potrebovali.
Zato, tudi zato sledimo njim, anonimnežem, ki so se nagarali, da bi ovekovečili čas, v katerem ni bila naglica tista, ki je krojila življenja. Prav zato se nam zdi velika škoda, da bi vse stare ‘treske’ pometali v ogenj. Čutimo, da moramo iz njih še kaj iztisniti. Narava nam je prišepnila, potrkala na vest, naj to počnemo. Naj ohranjamo; četudi v duhu današnjice.
In kar naenkrat, ne vedoč točno – kdaj – se les ponovno prebudi – v izdelku. Ponovno zaživi. Lesene, razmajanene stvaritve postanejo žive, postanejo unikatni izdelki. Zaživijo drugo življenje, tretje, več življenj. Živijo svoja življenja med nami.
Zato, tudi zato – prenavljamo pohištvo! Pri tem imamo dober občutek.
Zato si upamo biti staromodni!
Po navdihu napisala: Miriam Iri
Slike so iz zasebnega arhiva in so avtorsko zaščitene.